Znanstveniki bližje spoznanju, kaj je pokončalo Napoleonovo vojsko usodnega leta 1812

Proti koncu svoje vladavine je francoski cesar Napoleon Bonaparte leta 1812 vodil vojsko z več kot pol milijona mož v napadu na Rusijo. Šest mesecev pozneje, ko se je bila vojska prisiljena umakniti, se je v Francijo vrnilo le nekaj deset tisoč njegovih vojakov.

Znana je kot ena najdražjih vojn v zgodovini, smrt več tisoč vojakov pa je bila pripisana bitkam, tudi lakoti, mrazu in izbruhu epidemije tifusa.

Raziskovalci pa so zdaj s pomočjo DNK analize posmrtnih ostankov vojakov našli dokaze, da je vojsko morda opustošilo več bolezni, vključno z dvema doslej neodkritima vrstama bakterij.

Izsledki študije so bili objavljeni v reviji Current Biology.

Napredek tehnologije

"Prej smo mislili, da je Napoleonovo vojsko zdesetkala le ena nalezljiva bolezen, in sicer tifus," je povedal glavni avtor študije Rémi Barbieri, nekdanji podoktorski raziskovalec na Inštitutu Pasteur v Parizu, ki trenutno opravlja podoktorsko delo na Univerzi v Tartuju v Estoniji.

Namesto tega so raziskovalci naleteli na nekaj nepričakovanega, kar po njegovih besedah odpira možnost za odkritja še drugih nalezljivih bolezni, ki bi lahko prispevale k smrti vojakov, je dodal.

Raziskovalci so patogena Salmonella enterica in Borrelia recurrentis – bakteriji, ki povzročata paratifus oziroma ponavljajočo se vročico – odkrili z analizo zob padlih vojakov, najdenih v množičnem grobu, ki so ga odkrili leta 2001 v litvanski prestolnici Vilni.

Nova dognanja ne ponujajo le jasnejše slike pomembnega zgodovinskega dogodka, temveč po mnenju raziskovalcev tudi poudarjajo, kako zelo je napredovala tehnologija in omogočila globlje razumevanje zgodovinskih okoliščin.

Prispevek k razumevanju propada Napoleonove vojske

Ko so Napoleon in njegove čete prispeli v Moskvo, jih niso pričakale ruske enote. Mesto je bilo namreč zapuščeno, s požganimi pridelki in brez kakršnihkoli zalog, kot sta varna hrana in čista oblačila. Ko so se bližali ostri zimski meseci, se je bila francoska vojska prisiljena umakniti, vendar ne brez številnih težav.

Bakterijo Rickettsia prowazekii, povzročiteljico tifusa, so prvič odkrili v zobeh Napoleonovih vojakov že med študijo leta 2006, a je bilo takratno delo omejeno s tehnologijo tistega časa. Da bi ugotovili, ali je bil tifus edini krivec za smrt vojakov, so avtorji nove študije uporabili metodo, znano kot visokozmogljivo sekvenciranje, ki omogoča hkratno sekvenciranje milijonov fragmentov DNK. Omogoča identifikacijo močno degradirane DNK, kot so fragmenti genoma, pridobljeni iz vzorcev, starih več kot 200 let.

"To je nekaj, kar je mogoče izvesti le s temi izjemno zmogljivimi napravami, ki omogočajo sekvenciranje velike količine DNK," je povedal soavtor študije Nicolás Rascovan, vodja raziskave in predstojnik Enote za mikrobno paleogenomiko na Inštitutu Pasteur. "Takšna analiza in tovrstni projekti lahko resnično ponudijo jasnejšo sliko o pokrajini nalezljivih bolezni v preteklosti … in o tem, kako so (zgodovinski dogodki) oblikovali tudi današnji svet nalezljivih bolezni."

Avtorji študije so analizirali 13 vzorcev in niso našli sledi tifusa, vendar kot so poudarili raziskovalci, njihovo delo ne postavlja pod vprašaj ugotovitev iz študije iz leta 2006. Vzorec študije je namreč premajhen, da bi lahko natančno vedeli, kakšen vpliv so imele bolezni na Napoleonovo vojsko. "Kar se z našo študijo spreminja, je dejstvo, da imamo zdaj neposredne dokaze, da je bilo na tem mestu prisotnih več različnih nalezljivih bolezni," je povedal Rascovan. Dodal je, da je verjetno, da so bile v igri še druge bolezni, ki jim še ni uspelo odkriti.

Cecil Lewis, raziskovalec starodavne DNK, ki preučuje človeški mikrobiom, je pojasnil, da rezultati niso posebej presenetljivi, a jih je označil za pomemben prispevek k "našemu razumevanju propada Napoleonove vojske". Lewis, podpredsednik za akademske zadeve na Šoli za znanost in matematiko v Oklahomi, v študiji ni sodeloval.

Živimo v obdobju, ko lahko študije starodavne DNK bistveno bolj poglobljeno prispevajo k razumevanju takšnih zgodovinskih dogodkov, kar je izjemno razburljivo," je Lewis zapisal v elektronskem sporočilu. "Preučevanje zgodovinskih in starodavnih patogenov ter njihovega mesta v zgodovini nam ponuja vpogled v evolucijske poti, po katerih so se razvijali – nekateri so danes izumrli, drugi pa tvorijo osnovo sodobnih patogenov. Ti podatki nam pomagajo bolje razumeti, kako lahko patogeni vplivajo na življenja, kako se razvijajo in vztrajajo, kar je ključno za napovedovanje in obvladovanje prihodnjih groženj."

Paratifus in ponavljajoča se vročica sta prisotna še danes, vendar nista več tako pogosta niti tako smrtonosna. Napoleon je umik preživel, a njegova vse manjša vojska je nekaj let pozneje pomembno prispevala k njegovemu padcu z oblasti.

"Nekaj, kar je resnično impresivno, je to, kako zelo se je v tako kratkem času – od leta 2006, ko je bila objavljena prva študija, do danes – tehnologija razvila do te mere, da lahko zdaj počnemo stvari, ki si jih še pred nekaj leti nismo mogli niti predstavljati. Zato me zelo veseli razmišljanje o tem, kaj bo sledilo na področju tehnološkega razvoja," je še povedal Rascovan.

*Avtorica: Taylor Nicioli/CNN